Razdelali so štiri scenarije in izbrali: tako bi vlada zapirala velenjski premogovnik

Odločitev o zaprtju Premogovnika Velenje je del podnebnega prehoda. Evropa, ki petino elektrike še vedno proizvede iz premoga, se je s Pariškim sporazumom zavezala, da bo do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost. Ambicije je leta 2019 okrepila z odločitvijo, da do 2030 zmanjša emisije za 55 odstotkov v primerjavi z letom 1990.

Pri nas danes na premog delujeta še Termoelektrarna Šoštanj (Teš) in ljubljanska toplarna, ki sicer z zagonom nove plinsko-parne enote zmanjšuje porabo premoga, a ta še vedno predstavlja tretjino sestave energentov za proizvodnjo toplote.

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je zdaj spisalo predlog o časovnici zapiranja velenjskega premogovnika, ki dobavlja premog Tešu. Kot navaja, Teš prispeva k slovenskim emisijam toplogrednih plinov, predvsem z uporabo lignita, obenem pa sta obe podjetji pomembna zaposlovalca v Šaleški dolini.

Rudarska pravica do 2046, ampak …

Premogovniku Velenje, ki je od začetka lanskega leta v lasti države (prej Holdinga Slovenske elektrarne), je ministrstvo januarja lani podaljšalo rudarsko pravico za 20 let, do januarja 2046.

S predlogom zakona, ki je danes na mizi odbora Državnega zbora (DZ) za infrastrukturo, okolje in prostor, želi država opredeliti postopno končanje del do 2033 (to letnico je namreč določila naša strategija izhoda iz premoga) in zapiranje rudnika do konca leta 2045. Podjetje mora do 31. decembra 2045 izpolniti pogoje ter predlagati likvidacijo družbe.

Zapiranje bo potekalo v fazah, začenši z likvidacijo jamskih objektov, vključno z demontažo elektro in strojne opreme, jeklenega ločnega podporja in zapolnjevanjem dela jamskih prostorov s cementno-pepelnimi mešanicami oziroma alternativnimi materiali.

Proizvodnja trenutno poteka v jamah Pesje in Preloge. V odvisnosti od nadaljnjih scenarijev se bo bodisi nadaljevala v zmanjšanem obsegu, bodisi deloma opustila in prešla v zapiranje. Potrebna bo okoljska sanacija, torej obnova prizadetih območij, vključno s sanacijo ter rekultivacijo degradiranih območij.

Prvi izziv: kdo bo zapiral rudnik

Na ministrstvu pričakujejo, da bo zapiranje rudnika izziv tudi z vidika trga dela. “Sprememba okolja bo botrovala postopnemu ukinjanju osnovne dejavnosti proizvodnje premoga in dezinvestiranju tako imenovanih zdravih jeder, temu pa bo sledila tudi postopna neposredna in posredna izguba delovnih mest.”

Skupina Premogovnik Velenje je konec leta 2024 zaposlovala približno dva tisoč ljudi. Od tega v invalidskem podjetju HTZ IP več kot polovico od okoli 700 zaposlenih predstavljajo invalidi. Starostna in izobrazbena struktura zaposlenih kaže na visoko povprečno starost in prevlado poklicnega izobraževanja, navaja ministrstvo.

Razpoložljivost delovne sile vidi kot enega glavnih izzivov zapiranja. “Ključni kadri s področja rudarstva, strojništva in elektrotehnike so potrebni za zapiralna dela – kar predstavlja izziv ob naravnem odlivu in težavah pri pridobivanju kadrov na trgu. V obdobju od 2026 do 2045 se predvideva postopno zmanjševanje števila zaposlenih na osnovi upokojevanja, pri čemer bo potrebno do konca proizvodnje ohraniti jedro usposobljenega kadra za izvajanje zahtevnih zapiralnih del. Ocenjuje se, da bo do leta 2033 število zaposlenih padlo na približno 1.008, od tega jih bo za zapiralna dela potrebnih približno 760.”

Po letu 2033 bo po ocenah presežnih okoli 248 zaposlenih, za katere so predvideni ukrepi iz zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje, vključno s predčasnim in poklicnim upokojevanjem brez malusov, z odpravninami in preusposabljanjem.

Drugi izziv: ali bo rudnik imel kupca

Zakon o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje je pripravljen na osnovi predpostavke, da bo
Premogovnik Velenje do konca leta 2033 sočasno pridobival premog in izvajal zapiralna dela, od leta 2034 dalje pa se bodo izvajala zgolj zapiralna dela.

Druga predpostavka pa je, da se bo nakopani premog vse do konca leta 2033 prodajal družbi Teš, kar pa je po navedbah ministrstva “negotova okoliščina”. Teš namreč trenutno izvaja gospodarsko javno službo proizvodnje toplote, ki jo v luči reševanja premogovnika in Teša pred stečajem ter zagotavljanja toplote za Šaleško dolino izdatno financiramo iz proračuna (v dveh letih naj bi vse skupaj stalo 400 milijonov evrov).

A ta zakon velja le do konca aprila 2027. Pričakovati je, da bo država morala intervenirati tudi po aprilu 2027, med drugim tudi zato, ker ima Teš najeto posojilo pri Evropski investicijski banki (EIB), ki bi v primeru uveljavitve poroštva zahtevala takojšnje poplačilo. A vendar na ministrstvu opozarjajo na negotovost v zvezi z nabavo premoga iz premogovnika.

Tri poti, ki vodijo v kadrovski šok

Na ministrstvu so sicer obdelali scenarij takojšnjega zaprtja rudnika in zaprtja v aprilu 2027 (ko se izteče zakon o gospodarski javni službi Teš), a opozorili, da tehnične študije niso pripravljene in da bi ta dva scenarija pomenila skok brezposelnosti v regiji.

Ministrstvo je analiziralo tudi možnost nemotene proizvodnje premoga do 2033 in nato zapiranja rudnika. Po tem scenariju bi premogovnik letos proizvodnjo povečal z 1,8 na 2,25 milijona ton, nato bi do 2033 ostala na tej ravni. V celotnem obdobju bi načrtovana proizvodnja zahtevala tudi dodatno zaposlovanje, povprečno 92 oseb na leto. Največji učinek na zaposlovanje bi prišel leta 2033, ko bi bilo potrebno število zaposlenih zmanjšati z okoli 1.700 na le 760.

Ta scenarij po oceni ministrstva omogoča večjo izkoriščenost premoga, a povzroči kadrovski šok po letu 2033.

Najboljši scenarij, milijardni strošek

V predlogu zakona je tako kot najboljši ocenjen scenarij, ki omogoča vzporedno proizvodnjo premoga in zapiralna dela do leta 2033, potem pa zapiralna dela. Po tem scenariju bi proizvodnjo postopoma zmanjševali z lanskih 1,8 milijona ton lignita na 0,8 milijona ton do leta 2031 in nato ohranjanje tega nivoja do 2033. Tako bi vzporedno že tekla zapiralna dela.

Število zaposlenih v premogovniku bi se s 1.700 v devetih letih zmanjšalo na tisoč. Leta 2033 bi tako ostalo okoli 240 presežnih delavcev. Ta scenarij “je najbolj uravnotežen, saj združuje postopno zapiranje, zmanjševanje kadra in ohranjanje oskrbe”, ocenjuje ministrstvo.

Skupni ocenjeni stroški v obdobju dveh desetletij od 2026 do 2045 znašajo 1,13 milijarde evrov, ocenjuje ministrstvo. To je približno 50 milijonov evrov letno. Pri tem bi vzporedna zapiralna dela do 2033 stala 360 milijonov evrov, zapiralna dela od leta 2034 do 2045 pa še 770 milijonov evrov.